V rimski
družini sta otroke vzgajala mati in oče, v
premožnih
družinah pa tudi izobraženi sužnji. Iz besedil
rimskih
piscev, kjer se omenja čas otroštva, lahko
razberemo
dve obdobji – od rojstva do 7. leta ter od 7. do
14. leta. V
času Rimljanov so bili namreč otroci pri 14. letih
že odrasli.
V času
imperija so bile v navadi tudi šole. Šolali so se
večinoma le
dečki. Deklice, ki so bile deležne pouka, so
bile iz
najvišjega sloja prebivalstva. V bogatih rimskih
družinah je
skrb za otrokovo izobrazbo prevzel zasebni
učitelj,
pogosto izobražen grški suženj. Ostali otroci so
obiskovali
»pouk« v skupini enega učitelja. Šolo so otroci
(dečki in
deklice) obiskovali le do 12. leta. Nato so deklice
ostale doma,
dečki premožnih družin pa so izobraževanje
nadaljevali
– učili so se grščino, klasične avtorje, mitologijo
in retoriko.
Čakala jih je namreč vojaška ali upravno-
administrativna
kariera. Okoli 14. leta so se dekleta
poročila,
fantje iz revnejših družin pa začeli delati. Za
otroke, ki
so bili rojeni sužnji ali prodani v suženjstvo, je bilo
otroštvo
najtežje. Že zelo zgodaj so začeli delati na poljih
in v
sadovnjakih, v gospodinjstvu ali v trgovinah in pri
obrtnikih.
V javnosti
je bil status otrok viden iz načina oblačenja. Dečki
iz uglednih
družin so nosili togo praetexto – belo togo
s škrlatnim
robom. Okoli vratu so otroci običajno nosili
amulete, ki
so jih varovali pred uroki, boleznijo in smrtjo. V
rimskem času
je bila namreč smrtnost otrok zelo visoka, saj
je od vseh
živorojenih otrok le približno polovica dočakala
odraslost.
Vzroki so bili različni – različne bolezni, za katere
niso poznali
zdravil, slaba hrana in življenjske razmere pri
revnejšem
prebivalstvu in drugo.
Nataša Vršič
Nataša Vršič
Ni komentarjev:
Objavite komentar