Vzgoja in šolanje otrok

V rimski družini sta otroke vzgajala mati in oče, v

premožnih družinah pa tudi izobraženi sužnji. Iz besedil

rimskih piscev, kjer se omenja čas otroštva, lahko

razberemo dve obdobji – od rojstva do 7. leta ter od 7. do

14. leta. V času Rimljanov so bili namreč otroci pri 14. letih

že odrasli.

V času imperija so bile v navadi tudi šole. Šolali so se

večinoma le dečki. Deklice, ki so bile deležne pouka, so

bile iz najvišjega sloja prebivalstva. V bogatih rimskih

družinah je skrb za otrokovo izobrazbo prevzel zasebni

učitelj, pogosto izobražen grški suženj. Ostali otroci so

obiskovali »pouk« v skupini enega učitelja. Šolo so otroci

(dečki in deklice) obiskovali le do 12. leta. Nato so deklice

ostale doma, dečki premožnih družin pa so izobraževanje

nadaljevali – učili so se grščino, klasične avtorje, mitologijo

in retoriko. Čakala jih je namreč vojaška ali upravno-

administrativna kariera. Okoli 14. leta so se dekleta

poročila, fantje iz revnejših družin pa začeli delati. Za

otroke, ki so bili rojeni sužnji ali prodani v suženjstvo, je bilo

otroštvo najtežje. Že zelo zgodaj so začeli delati na poljih

in v sadovnjakih, v gospodinjstvu ali v trgovinah in pri

obrtnikih.

V javnosti je bil status otrok viden iz načina oblačenja. Dečki

iz uglednih družin so nosili togo praetexto – belo togo

s škrlatnim robom. Okoli vratu so otroci običajno nosili

amulete, ki so jih varovali pred uroki, boleznijo in smrtjo. V

rimskem času je bila namreč smrtnost otrok zelo visoka, saj

je od vseh živorojenih otrok le približno polovica dočakala

odraslost. Vzroki so bili različni – različne bolezni, za katere

niso poznali zdravil, slaba hrana in življenjske razmere pri

revnejšem prebivalstvu in drugo.
                                                                  Nataša Vršič

Prebivališča

Bivališča premožnih Rimljanov so imela notranje stene

prekrite s freskami.

Freske so stenske poslikave, izdelane

na svežem ometu, ki so bile v rimskih domovih pogosto

žarečih barv in vpadljivih vzorcev, pogosto geometrijskih,

z mitološkimi in religioznimi prizori ali domišljijskimi

pokrajinami. Freske so bile v rimskem svetu tako

priljubljene, da jih najdemo tudi v manjših, manj razkošnih

hišah. Tla so krasili z bogatimi vzorci mozaikov, ki nas

spominjajo na bogate preproge. Izdelava mozaikov je bila

drag in dolgotrajen postopek, zato niso bili del vsakega

rimskega doma.

Kljub bogati stenski in talni dekoraciji prostorov pa so celo

premožni Rimljani imeli v primerjavi z nami malo pohištva.

Imeli so mizo, kakšen stol, triklinij, posteljo in skrinjo ali

omarico za shranjevanje oblek in dragocenosti

O tem, kako so bile videti hiše bogatejših prebivalcev

imperija, je znanega več, saj so gradili iz obstojnejših in

kvalitetnejših materialov, ki so se ohranili vse do danes.

Domovanja revnejših ljudi pa so slabše poznana, saj so

bila grajena iz manj obstojnih materialov, ki se skoraj niso

ohranili.

                                                             Nataša Vršič

ŽENSKE V ČASU EMONE

ŽENSKE V ČASU EMONE

Kljub temu da je bila primarna vloga ženske v antičnem Rimu rojevanje otrok in skrb za hišo, je le-ta imela vplivno družbeno vlogo. V takratni družbi je skupnost bila veliko bolj pomembna kakor posameznik. V ta namen so Rimljani na čelo družine postavili moškega pater familie, ki je v pravnem in ekonomskem smislu skrbel za dobrobit cele širše družine – žene, otrok in sužnjev. Od žensk so pričakovali tradicionalne ženske kreposti: sramežljivost, pridnost pri delu z volno in varovanje doma. Ideal rimske matrone, žene častnega meščana, sta bili castitas in pudicitia: čistost in zvestoba do moža. Vsekakor so pri vzgoji otrok ženske imele glavno besedo.

Kljub strogim pravilom so rimske ženske višjih slojev imele veliko svobode. Bile so izobražene in retorično spretne, pogosto so se zavzemale za svoje pravice. Znana je Kornelija, vdova Tiberija Grakha, ki je sama skrbela za gospodinjstvo in izobrazbo svojih otrok in ki je preko svojih sinov vodila rimsko politiko. Mnogi so jo častili kot vzorno rimsko matrono.

Cesar Avgust je uvedel nekaj zakonov o zaščiti družine, ki so precej spremenili položaj žensk. V Avgustovi zakonodaji je bila ženska, rojena kot svobodna, rešena vsake kontrole, ko je imela tri otroke, osvobojenka pa, ko je imela štiri (ius liberorum). Zgodilo se je tudi, da je po vojni s Kartažani mnogo vdov in hčera dedovalo in obogatelo. Država pa je poskušala na vse načine omejiti njihovo bogastvo. Ženske visokega stanu so bile site vseh omejitev in so želele obdržati podedovano premoženje samo zase. Zaradi tega so ženske odšle na ceste in protestirale. To je bila prva ženska demonstracija, kjer so ženske v tako velikem številu javno protestirale. Še istega leta so sporni zakon umaknili.

Zanimiv primer je tudi poskus uvedbe posebnega davka za rimske matrone. Ena od žena, Hortenzija, se je odločila, da bo prišla na dan z besedo. Vdrla je v posvečeni moški prostor posvetovalnice in si prilastila izključno moško državljansko vlogo javnega govornika. Zbrane uradnike je nagovorila tako s strastjo kot z govorniško veščino. Hortenzijin nastop je sicer nedvomno vzbudil ogorčenje, obenem pa tudi občudovanje: bila je tako zelo prepričljiva, da je dosegla preklic davka.

Ob pregledu življenja žensk skozi zgodovino se zdi, da so le-te stoično sprejemale vlogo, ki jim jo je namenila moško dominantna družba, vendar pa se v posameznih etapah preteklosti najdejo take, ki še zdaleč niso bile zadovoljne z obstoječimi razmerami. Slednje so se opogumile, povzdignile svoj glas in s tem vstopile v področje javnosti.
Toda Rimljanke so imele na voljo tudi druge življenjske vloge. Rimski napisi pričajo o širokem spektru ženskih dejavnosti v sloju osvobojenk. Nekatere patricijke so pisale tudi resnejša literarna dela. Tacit na primer omenja spomine Neronove matere Agripine, Pamfila iz Epidavra, pa je pisala knjige o skoraj vsaki veji antične učenosti. Plinij starejši našteva več uglednih slikark iz 1. stoletja. Ženske pa naj bi prispevale tudi pomembna dela na področjih, kot sta filozofija in medicina.

Revnejše ženske ali sužnje so pogosto delale kot šivilje, perice, kuharice, babice, dojilje, zdravilke, igralke ali plesalke.

Kaj pa Emonke? Prav nobenega dokaza ni o kakšni pomembnejši ali vplivnejši
prednici. Najbrž so Emonke živele običajno življenje kakor vse druge ženske v rimskem cesarstvu.
                                                                                              Palmira Klobas Pečnik

GLASBA RIMLJANOV

GLASBA RIMLJANOV

Čeprav v rimski glasbeni zgodovini manjkajo kot primarni vir zapisane melodije, pa po literarnih dokazih in mnogostranosti slikovnih dokumentov vidimo, kako izreden je bil pomen glasbe v življenju Rimljanov. Na najrazličnejših področjih rimskega življenja kaže glasba svojo silo, pa naj bo to "družabna glasba", v povezavi z religijo, z običaji, z vojsko, ali pa glasba za predvajanje v gledališču, pri plesu in za zabavo.

Neindogermansko ljudstvo Etruščanov, ki je od 8.-7. stoletja pr. n. št. naseljevalo severno zahodno obalo Italije, je posredovalo Italcem grškovzhodne tonske priprave in glasbene navade. Slikarije in reliefi z etruščanskih nagrobnih spomenikov, dopolnjeni z deli rimskih piscev, kažejo, da je glasba služila izključno družbi in je bila najože povezana s kultom mrtvih. Pri polaganju na mrtvaški oder, žalostinkah ob umrlih in pri pogrebni procesiji so sodelovali pihalci na tibije in kitaristi; glasba pa je spremljala tudi tekmovanja, športne igre, dnevno delo in bankete. V nasprotju z glasbili antične Grčije, s katerimi so sicer v sorodu prevladujejo pri Etruščanih očitno pihala, in sicer trobente v treh različnih oblikah: kot ravna tuba z razširjenim odmevnikom, kot dolgocevni lituus z upognjenim pokrovom, ter kot okroglo zavit cornu; dalje dvojni aulos (tibia), razširjen v obliki odmevnika in sirinks s stransko pihalno odprtino. Za označevanje plesnega ritma so uporabljali kastanjete (crotala) in paličaste klopotce (cymbale). Medtem ko je Grčija cenila glasbila zaradi njihove funkcije pri spremljavi petja, je bila Etruščanom pri srcu ansambelska glasba, predvsem skupna igra pihalcev na tibije in kitaristov.

Dokazano je, da so že v legendarnem času kraljev uporabljali pri rimskih kultih glasbo v magične namene. Za sakralne priložnosti (molitev, zaklinjanje, žrtvovanje, pogreb, procesije) so uporabljali duhovniki ritmično členjenje pesmi in posvečena glasbila. Z običaji so se stoletja dolgo ohranile tako imenovane carmina, pesmi posameznih svečeniških bratovščin. Oborožen obhod Salijcev je spremljalo responzorialno petje, med poljskim obhodom arvalskih bratov so peli izjemoma. Tudi oblike ljudskega petja, ki so bile šele pozneje literarno izpričane, izvirajo iz zgodnje dobe. Na dan so prišle delovne pesmi obrtnikov, kmetov, pastirjev, veslačev ali ribičev; pesmi za določene priložnosti: pri varstvu otrok, pojedinah, poroki; dalje žalostinke, pa v času vojaških uspehov hotniške in kvantaške pesmi, ter nazadnje (kljub prepovedi v zakonu dvanajstih tabel iz leta 451-450 pr. n. št.) neizbežne sramotilne in posmehovalne pesmi, nastale med političnimi boji.

                                                                                                          Palmira Klobas Pečnik

Berem, pa le malo razumem

Že prvi teden novega šolskega leta sva brskali po gradivu o Emoni. Kmalu sva ugotovili, da nekaterih besed ne razumeva. Da se boste lažje spopadali z njimi, sva pripravili seznam besed, ki vam bodo pomagale pri razumevanju besedil.Pri raziskovanju naju je spodbujala gospa Vršič, knjižničarka na naši šoli.
                                                                             Ema Kerin Zabukovec in Sara Hotić, 9. razred

Razlaga manj znanih besed:

AMFITEATER – okrogel ali ovalen prostor za nastopanje s stopničasto se dvigajočimi sedeži

AMULET – predmet, navadno obesek, ki se mu pripisuje posebna moč

ARISTOKRACIJA – grška beseda aristokratia pomeni

»vladavina najboljših« in je prvotno označevala vladavino

dednega plemstva DE – lok nad dvema stebroma

ARKADA – lok nad dvema stebroma

AVGUR – svečenik, ki iz ptičjega leta napoveduje usodo

BALZAMARIJ – steklenička, namenjena shranjevanju dišečih balzamičnih olj in parfumov

BAZILIKA – sodno-upravna stavba; od 4. stoletja dalje cerkev

BIZANTINSKO CESARSTVO – tudi vzhodnorimsko

cesarstvo (395 – 1453). Leta 395, po smrti cesarja Teodozija

Velikega, je bil imperij razdeljen med njegova sinova,

Arkadija, ki je vladal v Konstantinoplu (prej Bizancu) na

vzhodu in Honorija v Rimu na zahodu. Sledila je popolna

ločitev upravljanja in celo nasledstva. Leto 1453, ko Bizanc

zavzamejo Turki, označujemo kot padec bizantinskega

cesarstva

BULLA – obesek/amulet, ki je varoval otroka pred uroki

FRAGMENT – ohranjen del nekega predmeta

FRESKA – stenska slika, narejena na svež omet

GEMA – umetniško izdelan droben predmet iz dragega ali poldragega kamna

GROBNI PRIDATKI – predmeti, ki so jih polagali v grobove pokojnikov

HAD – kraljestvo mrtvih

HIPOKAVST – sistem talnega in stenskega ogrevanja s kuriščem izven ogrevane sobe

IMPERIJ – (lat. imperium) »moč poveljevanja«. Tisti, ki je imel

imperium (tj. imperator), je poveljeval vojski in uveljavljal

ukrepe, za katere je sodil, da so v interesu države

KATAKOMBE – grobovi v prostorih pod zemljo, povezanih s hodniki

KLOAKA – odtočni kanalizacijski kanal

KOLONIJA – mesto, na osvojenem ozemlju

KOLONIST – kdor se običajno naseli na nenaseljenem ali narodnostno tujem področju

KONZUL – najvišji funkcionar rimske republike

KULT – izkazovanje časti z molitvami, obredi, žrtvovanjem hrane

KULT CESARJA – čaščenje cesarja in njegove hiše; izkazovanje časti in spoštovanja z darovanji, praznovanji, igrami

KUPOLA – streha, ki pokriva okrogel, kvadraten prostor in ima obliko polkrogle

KURIJA – stavba, kjer se je zbiral senat

LARARIJ – hišni oltar

MNOGOBOŠTVO – verovanje v več bogov

MOZAIK – tehnika okraševanja s pisanimi kamnitimi kockicami, ki so jih vstavljali v svežo malto

OBOK – izbočena nosilna konstrukcija nad prostorom

OLJENKA – svetilka na olje

POSMRTNO ŽIVLJENJE – življenje, ki se nadaljuje po smrti; vanj so verovali Rimljani

PROVINCA – pokrajinska upravna enota

RETORIKA – teorija o umetnosti prepričevalnega govora; govorništvo, strnjeno v sistem, ki se ga lahko naučimo

RIMSKA LEGIJA – največja vojaška enota

RIMSKA REPUBLIKA – oblika države, ki je trajala od leta

509 pr. n. št. do leta 31 pr. n. št.; značilnost republike je

delitev pravic in dolžnosti vladarja s senatom in ostalim

prebivalstvom

ROMANIZACIJA – uveljavitev rimskega načina življenja in rimske kulture

SENAT – zbor uglednih Rimljanov, ki je svetoval vladajočim

(kraljem, konzulom, cesarjem) pri odločitvah, soodločal pri

porabi javnih financ in upravljanju provinc itd.

SLAVOLOK – monumentalen spomenik v obliki loka na stebrih,

soglasju z njegovo naravo

STOLA – žensko dolgo vrhnje oblačilo, neke vrste ogrinjalo

SVETIŠČE – prostor za verske obrede

TOGA – dolgo moško vrhnje oblačilo, ki se ovije okoli telesa

TEMPELJ – svetišče za čaščenje poganskih božanstev

TIBERA – glava reka osrednje Italije; izvira v Apeninih, od

koder nato teče proti jugu med Etrurijo na zahodu, Umbrijo

in deželo Sabinov na vzhodu ter Lacijem na jugu

TRIKLINIJ – trodelni kavč za večerjanje

TROJA – starogrška mestna država na obali Male Azije;

prizorišče trojanske vojne, ki jo je Homer opisoval v svojih

delih Odiseja in Iliada

TUNIKA – dolgo, srajci podobno oblačilo

ŽARA – posoda, v kateri je shranjen pepel pokojnika

Vir: Leksikon Sova. Ljubljana, Cankarjeva založba, 2006