GLASBA RIMLJANOV
Čeprav v rimski glasbeni zgodovini manjkajo kot
primarni vir zapisane melodije, pa po literarnih dokazih in mnogostranosti
slikovnih dokumentov vidimo, kako izreden je bil pomen glasbe v življenju
Rimljanov. Na najrazličnejših področjih rimskega življenja kaže glasba svojo
silo, pa naj bo to "družabna glasba", v povezavi z religijo, z
običaji, z vojsko, ali pa glasba za predvajanje v gledališču, pri plesu in za
zabavo.
Neindogermansko ljudstvo Etruščanov, ki je od
8.-7. stoletja pr. n. št. naseljevalo severno zahodno obalo Italije, je
posredovalo Italcem grškovzhodne tonske priprave in glasbene navade. Slikarije
in reliefi z etruščanskih nagrobnih spomenikov, dopolnjeni z deli rimskih
piscev, kažejo, da je glasba služila izključno družbi in je bila najože
povezana s kultom mrtvih. Pri polaganju na mrtvaški oder, žalostinkah ob umrlih
in pri pogrebni procesiji so sodelovali pihalci na tibije in kitaristi; glasba
pa je spremljala tudi tekmovanja, športne igre, dnevno delo in bankete. V nasprotju
z glasbili antične Grčije, s katerimi so sicer v sorodu prevladujejo pri
Etruščanih očitno pihala, in sicer trobente v treh različnih oblikah: kot ravna
tuba z razširjenim odmevnikom, kot dolgocevni lituus z upognjenim pokrovom, ter
kot okroglo zavit cornu; dalje dvojni aulos (tibia), razširjen v obliki
odmevnika in sirinks s stransko pihalno odprtino. Za označevanje plesnega ritma
so uporabljali kastanjete (crotala) in paličaste klopotce (cymbale). Medtem ko
je Grčija cenila glasbila zaradi njihove funkcije pri spremljavi petja, je bila
Etruščanom pri srcu ansambelska glasba, predvsem skupna igra pihalcev na tibije
in kitaristov.
Dokazano je, da so že v legendarnem času kraljev
uporabljali pri rimskih kultih glasbo v magične namene. Za sakralne priložnosti
(molitev, zaklinjanje, žrtvovanje, pogreb, procesije) so uporabljali duhovniki
ritmično členjenje pesmi in posvečena glasbila. Z običaji so se stoletja dolgo
ohranile tako imenovane carmina, pesmi posameznih svečeniških bratovščin.
Oborožen obhod Salijcev je spremljalo responzorialno petje, med poljskim
obhodom arvalskih bratov so peli izjemoma. Tudi oblike ljudskega petja, ki so
bile šele pozneje literarno izpričane, izvirajo iz zgodnje dobe. Na dan so
prišle delovne pesmi obrtnikov, kmetov, pastirjev, veslačev ali ribičev; pesmi
za določene priložnosti: pri varstvu otrok, pojedinah, poroki; dalje
žalostinke, pa v času vojaških uspehov hotniške in kvantaške pesmi, ter
nazadnje (kljub prepovedi v zakonu dvanajstih tabel iz leta 451-450 pr. n. št.)
neizbežne sramotilne in posmehovalne pesmi, nastale med političnimi boji.
Palmira Klobas Pečnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar