ŽENSKE V ČASU EMONE

ŽENSKE V ČASU EMONE

Kljub temu da je bila primarna vloga ženske v antičnem Rimu rojevanje otrok in skrb za hišo, je le-ta imela vplivno družbeno vlogo. V takratni družbi je skupnost bila veliko bolj pomembna kakor posameznik. V ta namen so Rimljani na čelo družine postavili moškega pater familie, ki je v pravnem in ekonomskem smislu skrbel za dobrobit cele širše družine – žene, otrok in sužnjev. Od žensk so pričakovali tradicionalne ženske kreposti: sramežljivost, pridnost pri delu z volno in varovanje doma. Ideal rimske matrone, žene častnega meščana, sta bili castitas in pudicitia: čistost in zvestoba do moža. Vsekakor so pri vzgoji otrok ženske imele glavno besedo.

Kljub strogim pravilom so rimske ženske višjih slojev imele veliko svobode. Bile so izobražene in retorično spretne, pogosto so se zavzemale za svoje pravice. Znana je Kornelija, vdova Tiberija Grakha, ki je sama skrbela za gospodinjstvo in izobrazbo svojih otrok in ki je preko svojih sinov vodila rimsko politiko. Mnogi so jo častili kot vzorno rimsko matrono.

Cesar Avgust je uvedel nekaj zakonov o zaščiti družine, ki so precej spremenili položaj žensk. V Avgustovi zakonodaji je bila ženska, rojena kot svobodna, rešena vsake kontrole, ko je imela tri otroke, osvobojenka pa, ko je imela štiri (ius liberorum). Zgodilo se je tudi, da je po vojni s Kartažani mnogo vdov in hčera dedovalo in obogatelo. Država pa je poskušala na vse načine omejiti njihovo bogastvo. Ženske visokega stanu so bile site vseh omejitev in so želele obdržati podedovano premoženje samo zase. Zaradi tega so ženske odšle na ceste in protestirale. To je bila prva ženska demonstracija, kjer so ženske v tako velikem številu javno protestirale. Še istega leta so sporni zakon umaknili.

Zanimiv primer je tudi poskus uvedbe posebnega davka za rimske matrone. Ena od žena, Hortenzija, se je odločila, da bo prišla na dan z besedo. Vdrla je v posvečeni moški prostor posvetovalnice in si prilastila izključno moško državljansko vlogo javnega govornika. Zbrane uradnike je nagovorila tako s strastjo kot z govorniško veščino. Hortenzijin nastop je sicer nedvomno vzbudil ogorčenje, obenem pa tudi občudovanje: bila je tako zelo prepričljiva, da je dosegla preklic davka.

Ob pregledu življenja žensk skozi zgodovino se zdi, da so le-te stoično sprejemale vlogo, ki jim jo je namenila moško dominantna družba, vendar pa se v posameznih etapah preteklosti najdejo take, ki še zdaleč niso bile zadovoljne z obstoječimi razmerami. Slednje so se opogumile, povzdignile svoj glas in s tem vstopile v področje javnosti.
Toda Rimljanke so imele na voljo tudi druge življenjske vloge. Rimski napisi pričajo o širokem spektru ženskih dejavnosti v sloju osvobojenk. Nekatere patricijke so pisale tudi resnejša literarna dela. Tacit na primer omenja spomine Neronove matere Agripine, Pamfila iz Epidavra, pa je pisala knjige o skoraj vsaki veji antične učenosti. Plinij starejši našteva več uglednih slikark iz 1. stoletja. Ženske pa naj bi prispevale tudi pomembna dela na področjih, kot sta filozofija in medicina.

Revnejše ženske ali sužnje so pogosto delale kot šivilje, perice, kuharice, babice, dojilje, zdravilke, igralke ali plesalke.

Kaj pa Emonke? Prav nobenega dokaza ni o kakšni pomembnejši ali vplivnejši
prednici. Najbrž so Emonke živele običajno življenje kakor vse druge ženske v rimskem cesarstvu.
                                                                                              Palmira Klobas Pečnik