Obiskali smo rimsko mesto Ptuj

Poetoviona/Petovia/Ptuj

Poetoviona je bila največje rimsko mesto pri nas. To področje je imelo za Rimljane izreden pomen zaradi osvajanja zahodne Panonije. Rimski vojaki so si tam, na denem bregu Drave,  postavili legijski tabor. Kasneje so preko Drave zgradili kamnit most, naselbina pa je postala sedež oddelka panonske mornarice. Leta 103 je naselbina dobila status kolonije, kmalu pa je postala največje in najpomembnejše rimsko mesto na ozemlju današnje Slovenije.

Mesto se je razvilo v pomemben vojaški, trgovski, upravni in carinski center, največji razcvet pa doživelo v 2. in 3. stoletju.

Leta 450 so mesto požgali Huni, vendar si je počasi opomoglo in se kasneje razvilo v pomembno zgodnjesrednjeveško mesto Ptuj.

Na ekskurziji smo si del starega mestnega jedra ogledali in se fotografirali pred obeliskom – Orfejevim spomenikom, ki stoji na Slovenskem trgu pred Mestnim stolpom in je skoraj 5 metrov (4,94 x 1,82 x 0,39 m) visok, največji, kar jih je bilo odkritih v rimski provinci Zgornji Panoniji. Spomenik, po vsej verjetnosti postavljen na mestu odkritja, je že od 16. stoletja dalje zbujal zanimanje in tako sčasoma postal simbol mesta Ptuj. Po izklesanih mitoloških upodobitvah na njem se je zanj uveljavilo ime Orfejev spomenik. Nagrobnik, izklesan iz pohorskega marmorja, je bil v 2. stoletju postavljen mestnemu županu Marku Valeriju Veru, kot se da razbrati iz sedaj že hudo zabrisanega napisa. Na spomeniku so izklesani prizori, ki ponazarjajo upanje na novo življenje. Na vrhu sta v vogalih zleknjena leva z ovnovima glavama v šapah. Med njima je upodobljen Serapis, egipčansko-grški bog, ki simbolizira upanje na ponovno rojstvo. Pod levjim površjem je relief v timpanonu z upodobljeno Seleno, boginjo Lune, ki se vsako noč sklanja nad svojim mrtvim ljubimcem Endimionom in ga poskuša s poljubi svojih žarkov obuditi iz večnega sna. V zaklinkih ob timpanonu sta upodobljena gola krilata genija.

Med zatrepom in napisnim poljem je izklesan osrednji relief. V njem je upodobljen prizor z Orfejem, ki v žalosti za izgubljeno Evridiko igra na liro. S svojim igranjem gane celo živali, ki so se zbrale okrog njega v votlini, in celo bogove podzemlja, ki so mu ljubljeno vrnili. Ta prizor, ki je sedaj že zelo zabrisan, je bil vklesan na spodnjem reliefnem polju nagrobnika. V srednjem veku je spomenik služil kot sramotilni kamen - pranger. Na spodnji del spomenika so pritrdili dve železni priponi za vklepanje zločincev in z njima zelo poškodovali napis.

Učenci 8. razreda in učiteljice Anja Peternel, Zlatka Verbec ter Nataša Vršič