Tudi pri kemiji v 8. razredu smo spoznavali rimsko kulturo. Učenci so s pomočjo svetovnega spleta iskali povezavo med Rimljani in njihov vpliv na razvoj kemije.
Prispevki učencev 8. razredov:
RIMLJANI IN
ŽIVO SREBRO
Rimljani so
uporabljali živo srebro za zdravljenje ran. Uporabljali so ga predvsem v
kozmetiki, ki je iznakazila obraz.
RIMSKI BETON
Prvi so
gradbeni material, ki je imel lastnosti, podobne današnjemu betonu, iznašli
Rimljani. Rimski beton je bil izdelan iz vode, peska, apna, pucolana in
zdrobljene opeke. Pucolan ali
pucolanski pepel je finozrnat vulkanski pepel. Prvič so ga odkrli in začeli
kopati v Pozzuoliju pod Vezuvom, kasneje pa so ga odkrili tudi na številnih
drugih nahajališčih. Rimski arhitekt in inženir Vitruvij, ki je živel v 1.
stoletju pr. n. št., je opisal štiri vrste pucolana: črnega, belega, sivega in
rdečega. Vse omenjene vrste pucolana se nahajajo v vulkanskih območjih Italije,
na primer v okolici Neaplja. Pucolan je bil tudi eden izmed snovi v betonu.
Dobro so poznali škodljive primesi in posebne lastnosti
različnih vrst peska. Z razvojem graditeljstva so prišli do tehnologije
vlivanja enovite mase v lesen opaž in dosegli lastnosti, ki ustrezajo današnjim
normativom.
Po velikem,
že kar zgodovinskem požaru, ki je leta 64 n. št. prizadel Rim, so izdali nove
predpise za gradnjo. Najpomembnejši je narekoval uporabo negorljivih
materialov. Beton je bil v tistem času eden redkih materialov, ki je ustrezal
tej zahtevi, zato so ga začeli uporabljati pri gradnji novih objektov.
Rimska
tehnologija izdelave in uporabe betona se je nadaljevala leta 1414, ko so v
nekem švicarskem samostanu našli opis rimskega betona ter ga začeli
izboljševati in razvijati. V 19. stoletju se je pojavil armirani beton, ki so
ga nemudoma začeli uporabljati pri gradnji objektov.
Nina Kryžanowski 8.b
PIHANJE STEKLA
Pihanje stekla, ne tako draga in dolgotrajna metoda
proizvodnje stekla, je prek Sirije prišla do Rima in postopoma izpodrinila
stare tehnike. Ker je bilo s pihanjem moč izdelati veliko količino izdelkov je
steklo iz cenjenega postalo vsakdanje blago, ki ga je moč uporabljati za
okensko steklo, kozarce in posode vseh vrst. S tem je bila povezana tudi
sprememba okusa; medtem ko so prejšnje metode poudarjale barvo in vzorec, so s
pihanjem dobili tanko in prozorno steklo. Poleg tega je konec 1. stoletja v modo
prišlo brezbarvno steklo. Z odkritjem le-tega (z dodatkom manganovega oksida)
so Rimljani okrog leta 100 v Aleksandriji začeli steklo uporabljati v gradbene
namene. Lita steklena okna, čeprav optično nizko kvalitetna, so se začela
pojavljati na najpomembnejših zgradbah v Rimu in najrazkošnejših vilah v
Herculaneumu in Pompejih. Propad rimskega cesarstva je s seboj pripeljal tudi zaton
v izdelavi stekla za vsakdanjo rabo. Šele v srednjem veku se je v srednji
Evropi zopet pojavila omembe vredna proizvodnja stekla. V 11. stoletju so
nemški obrtniki izdelali tehniko pridobivanja ploskega stekla, ki so jo potem
nadalje razvili beneški obrtniki v 13. stoletju. Za razliko od Rimljanov, ki so
plosko steklo vlivali v vlažne lesene modele, so v srednjem veku steklene
plošče pridobivali s pihanjem. Najprej so napihnili cilinder, ki je bil dolg do
tri metre in širok do 45 centimetrov, ga po dolžini prerezali, razprostrli in
pogladili. Še do konca 19. stoletja so plosko steklo izdelovali po tem
postopku.
ŠE NEKAJ O RIMSKEM BETONU
V večini primerov smo ljudje pri vsem, kar smo naredili v
zadnjih tisočletjih, danes bolj napredni, kot pa smo bili nekoč. Vendar je
kljub temu nekaj stvari, ki so jih na primer v antiki počeli bolje, kot pa jih
počnemo danes. Rimski beton, na primer, je veliko boljši kakor karkoli, kar
znamo iz cementa narediti danes. Toda sedaj so končno, po okoli 2000 letih,
znanstveniki vendarle ugotovili, zakaj je antični beton boljši od današnjega.
In to je skrivnost, ki jo je dobro poznati. To spoznanje pa ima tudi veliko uporabno vrednost. Čeprav
beton velikokrat ni ravno lep, je še dandanes zelo pomemben izum za gradnjo
mest. Zadnjih 200 let smo 'portlandski cement', ki je ena od bistvenih sestavin
sodobnega betona, uporabljali kot vezavo za gradnjo v moderni arhitekturi,
vendar ta po kvaliteti sploh ni primerljiv z antičnimi rimskimi zgradbami. V
Italiji obstajajo betonska pristanišča, ki jim gre še prav dobro in to celo po
več kot tisoč letih. Medtem pa je sodobna struktura iz portlandskega cementa
lahko srečna, če preživi 50 let, v primeru, če je na primer izpostavljena slani
vodi. V rimskem cementu, narejenem predvsem iz vulkanskega pepela iz okolica
Pouzzolija, je več aluminija in manj silikatov. Znanstveniki so po letih raziskav v laboratorijih po ZDA
in Evropi končno ugotovili (http://newscenter.lbl.gov/news-releases/2013/06/04/roman-concrete/), da je najbolj robusten rimski beton sestavljen iz posebne
mešanice žganega apnenca in vulkanskega kamenja, podrobnosti te mešanice pa so
bile ta mesec objavljene v številki revij Journal of the American Ceramic
Society in American Mineralogist. Raziskovalci so ugotovili, da so Rimljani
delali beton z mešanjem žganega apnenca in vulkanskega kamenja in to tako, da
so za podvodne strukture zmešali skupaj apnenec in vulkanski pepel, iz česar je
nastala malta, to malto in vulkanski lehnjak pa so nato oblikovali z lesenimi
modeli. Morska voda je takoj nato sprožila vročo kemijsko reakcijo. Apnenec je
nase vezal vodne molekule ter reagiral z vulkanskim pepelom in drobirjem tako,
da je celotno mešanico 'zabetoniral' v trdno obliko. To pa še ni vse. Proizvodnja portlandskega cementa je
okoljsko zelo umazano opravilo, saj moderna industrija cementa danes proizvede
okoli sedem odstotkov ogljikovega dioksida, ki ga človeštvo izpušča v ozračje.
In rimski beton? Je veliko, veliko bolj 'zelen' in naravi prijeten. Rimljani so
zaradi svojega postopka in uporabljene mešanice lahko žgali apnenec na 900
stopinjah in manj, medtem ko se portlandski cement proizvaja pri preko 1400
stopinjah. Rimska metoda je bila zato trajnejša in okolju bolj prijazna, ker je
potrebavala bistveno manj goriva. Vse kaže, da bo potrebno storiti še veliko,
da se tradicionalne tehnike rimskega gradbeništva prenesejo v sodobni svet. Končno smo dobili starodavne recepte, sedaj bo potrebno
samo še prepričati industrijo, da je staro in prastaro včasih celo veliko
boljše od sodobnega.
Tadej Prelog 8.b
KEMIČNO OROŽJE
Uporaba
kemičnega orožja je, poenostavljeno rečeno, stara toliko kot človeštvo. Že v
pradavnini so se ljudje obstreljevali z zastrupljenimi puščicami ali pa skušali
zastrupiti vodne vire nasprotnikov. Izsledki ene izmed raziskav pa so odgrnili
tančico skrivnosti s smrti 19 rimskih vojakov in enega perzijskega, ki so jih v
30. letih prejšnjega stoletja izkopali pri sirskem mestu Dura. Vojaki so umrli
leta 256 med perzijskim obleganjem mesta, ki je bilo v rokah Rimljanov. Našli
so jih v utesnjenem podzemnem rovu, s pomočjo katerega so Perzijci skušali
zrušiti del mestnega obzidja. Rimski vojaki so v rovu naleteli na strupen plin
in se zadušili, perzijski vojak pa je bil očitno "avtor" strupenega
plina in je tudi sam postal žrtev. Ta dvajseterica je tudi prva žrtev kemičnega
orožja za katerim so ostale sledi. vir: http://www.rtvslo.si/svet/tihi-morilec/322433
Več si lahko preberete tudi na tej spletni strani: vir: http://www.renton.si/kemicno-orozje-v-casu-rimskega-imperija/
Timotej Jaksetič 8.a
