Zaključek projekta »Rimska kultura – skupna preteklost, ki
nas veže še danes« v Osijeku
Od četrtka do nedelje (28. do 31. maja 2015) smo se v Osijeku
udeležili zaključka projekta. Gostitelji so nas toplo sprejeli , predstavili so
nam šolo, njihove »rimske« delavnice, Osijek in Franja Kražma, po katerem se
šola imenuje.
Ker je v petek za posledicami prometne nesreče umrla učenka
Osnovne šole Franja Krežme, so odpovedali prireditev in koncert. Prireditev bodo na šoli predstavili septembra,
mi pa bomo naš prispevek posneli, da ga bodo na njej lahko predvajali.
|
ohranjanje ljudskega izročila |
|
del nagrobnika |
Poleg ogleda mesta smo se po Baranji popeljali do tromeje
med Hrvaško, Srbijo in Madžarsko, uživali v lepotah nacionalnega parka Kopački
rit, na poti domov pa obiskali še katedralo in kobilarno v Đakovem.
|
na tromeji |
|
ladjica v Kopačkem ritu |
|
Kdo vidi žabico? |
|
|
kormorani |
|
katedrala Đakovo |
|
rozeta v katedrali |
|
počitek
Nekateri
učenci smo bili od četrtka do nedelje na mednarodni izmenjavi v
Osijeku. Tako smo zaključili skupni projekt Rimska kultura – skupna
preteklost, ki nas veže še danes. Bilo je zabavno, poučno, a hkrati
naporno.
Izpred
šole smo se odpravili v četrtek zgodaj zjutraj. Na avtobusu smo
nekateri najprej zaspali, drugi pa so ostali budni. Čeprav smo kasneje
vsi zaradi zaspanosti gledali še bolj s priprtimi očmi, smo vseeno ob
glasbi veselo peli in se smejali ter poskrbeli za lepši začetek jutra.
Ko
smo prispeli v Osijek so nas pred šolo že pričakali učenci, učiteljice
ter gospa ravnateljica in nas lepo sprejeli. Za tem smo imeli kratko
predstavitev Osnovne šole Franja Krežme in mesta Osijek, ki so jo učenci
pripravili v obliki filma in nam tako pokazali tudi eno izmed njihovih
močnih področij. Nato smo se bolje spoznali z gostitelji in že je sledil
odhod domov, namestitev ter kosilo.
Popoldne
smo se vrnili v šolo, kjer smo si ogledali nastope treh dramskih skupin
v nemškem jeziku. Nastopi so bili polni humorja in nekateri smo se do
solz nasmejali. Sledil je ogled mesta in muzeja Slavonije. Videli smo
ostanke Murse in med drugim tudi zelo staro glasbilo, ki je spominjalo
na lajno oz. glasbeno skrinjico. Imeli smo tudi srečo, da smo ga lahko
slišali. Ob povratku v šolo je sledil ogled slavonskih običajev.
Zaplesali so tudi učenci.
Naslednji
dan smo se ob 9.00 dobili v šoli, si jo v spremstvu učencev ogledali in
se potem vključili v delavnice z domačini. Učenci 1., 3. in 7. razreda
so imeli različne predstavitve Rimljanov in delavnice. Goste pa je po
učilnicah vodilo spremstvo s carjem in njegovo spremljevalko. Popoldne
je bil načrtovan zaključek našega projekta s predstavo in koncertom, ki
pa je zaradi tragičnega dogodka odpadel . Vse je pretresla vest o smrti
učenke iz Osijeka, ki se je prejšnji dan ponesrečila. Namesto
načrtovanega programa smo se nekateri slovenski učitelji in učenci
odpravili na izlet v Baranjo. Ogledali smo si vinograde, ki so se
razprostirali, kamor je segalo oko. Ustavili smo se na razgledni točki
Vidikovac, potem pa pot nadaljevali proti Batini, kjer se je od
spomenika ruskim vojakom pogled ustavil na tromeji Hrvaška, Srbija in
Madžarska. Celotna pokrajina je delovala pomirjujoče na nas, tako da smo
za nekaj ur pozabili na grozoto tistega dne. Ob sedmih zvečer smo se
vrnili pred šolo, kjer so nas že čakali naši zdaj že bolj pomirjeni
gostitelji.
V
soboto smo raziskovali nacionalni park Kopački rit. Ker je tam
močvirnato območje, smo se morali dobro zaščititi pred komarji, saj je
tam pravi raj za njih. Najprej smo si ogledali film o rastlinah in
živalih na tem področju. Sledil je sprehod po bližnjem gozdu, vožnja z
avtobusom proti drugemu delu in nato sprehod po lesenih mostičkih do
ladjice. Videli smo veliko lokvanjev, kormoranov in celo belouško. Ta
del izleta z ladjico je bil za mnoge najzanimivejši. Popoldne pa smo
preživeli z gostitelji vsak po svoje. Nekateri smo igral ping pong, šli
na pico in se sladkali s sladoledom. Po nakupovalnem popoldnevu se je
zvečer prilegla kino predstava.
Nedelja
je bila dan odhoda. Vsi smo se zbrali pred šolo, se fotografirali in že
odšli na avtobus. Po čustvenem slovesu je sledila vožnja v Đakovo, kjer
smo oči uprli v 84-metrska zvonika katedrale, ki je s svojim
neoromantičnim stilom prav navdušila. Po stopnicah smo se spustili še do
grobnic, ki so bile poleg fresk, orgel in oltarjev res nekaj posebnega.
Zapeljali smo se tudi do kobilarne, kjer smo si ogledali lipicance in
se z enim tudi slikali.
Po slastnem sendviču je sledila dolga pot domov.
Učenci |