Rimska zgodba

Rimska zgodba

Najboljši legionar

Moje ime je Kristina in sem Rimljanka. Živim v zelo bogati družini, ki jo poleg mene sestavljajo še moj oče (poglavar vojščakov), mama (najlepša in najbogatejša ženska v mestu) in brat Felicijan. Živimo v ogromni hiši, ki ima svoje terme in 35 mozaikov. Skratka, to je moja družina.

Ko sem se nekega dne sprehajala po mestu, sem zagledala 13 vojakov, ki so korakali po glavni cesti in poveljnika, ki jih je vodil (takrat to ni bil moj oče). Na njegov ukaz so legli, spet vstali, se zakotalili po tleh, spet vstali, postavili ščit, nato pa s sulicami vred zdrveli do lesenih lutk in jih zabodli. Tisti trenutek me je preplavila radovednost. Morala sem vedeti, kaj se dogaja. Stopila sem do načelnika in ga povprašala. Nisem natančno razumela, a mislim, da je govoril o nekakšnem turnirju za najboljšega legionarja. Glede na to, kaj sem videla, pa se mi je zdela razlaga precej dolgočasna.

Z mrkim pogledom sem odšla naprej po ulici. Ko sem nekaj časa korakala, sem prišla do lepih deklet, ki so pripravljale zelo lepe okraske in risale na pergament najzanimivejše vzorce, nato pa jih obesile na zidove iz lepegabelega kamna. »Uf!« sem si rekla. »Tukaj se nekaj kuha!« Ko sem še nekaj časa pohajkovala, sem prišla do kiparja. Izdeloval je kamnito, s porcelanom okrašeno skulpturo, ki me je spominjala na … Čakaj malo! Pa ne, da je to pokal? Morala sem poizvedeti. Hitro sem stekla proti domu, mimo žensk z okraski in mimo vojščakov ter prišla domov vsa razburjena in radovedna hkrati. Zagledala sem brata, ki je vneto vadil bojni položaj, ter očeta, ki je vadil nek brezvezni govor. Mama mi je takoj razložila za kaj gre in zdaj lahko povem še vam. V amfiteatru se bo jutri odvijalo tekmovanje za najboljšega legionarja. Začelo se bo ob 9. zjutraj, trajalo pa bo vse do poznih večernih ur. Discipline bodo: obramba, bojevanje, bojevanje na konjih, govor. Od navdušenja sem stekla v amfiteater in zagledala na steni plakat z imeni prijavljenih mož. Nato pa sem zagledala še Felicijo in Julijo, kako sta s svojima družinama pomagali pripravljati hrano, okraske, diplome, obleke in še veliko drugih reči za tekmovanje. Pristopila sem in pomagala. Proti večeru je bilo vse pripravljeno in bila sem zelo utrujena. Ko sem doma legla v posteljo, sem takoj zaspala.

Zjutraj sem se že zgodaj zbudila, pojedla zajtrk in se odpravila proti dvorani. Tedaj sem se spomnila, da moram biti za tekmovanje lepo urejena. Stekla sem domov in mama mi je pomagala pri urejanju. Naredila mi je figo z lepimi rdečimi okraski in sponkami. Imela sem lepo rdečo obleko z zlatim pasom in prekrasne zlate sandale. Da, pripravljena sem bila.

Na otvoritvi mi je bilo res všeč, saj je imel očka tisti govor, brat pa se je od živčnosti venomer prestopal in tako pohodil vse okoli sebe. Tekmovanje se je pričelo. Z julijo sva opazovali mojega brata. Pri vseh disciplinah je bil tako smešen, da sta nama od smeha trebuha skoraj odpovedala. A ni bil slab! Sploh ne! Bil je skoraj povsod odličen! Med odmorom sva stopili do njega ter mu povedali nekaj nasvetov in … ojoj, upošteval jih je. Ha, lahko vam povem tudi nekaj slabega. Ni bil edini, ki je bil dober. Sploh močna konkurenca je bil Dominik iz sosednje ulice. V finalu sta se bojevala na konjih in na koncu sta oba padla po tleh. Po predahu, ko smo videli, da nič ni zlomljeno, je bilo konec. Zdaj smo čakali le še na podelitev. Nasprotnika sta se prav grdo gledala, žirija se je odločila: »Prvo mesto je zasedel … Felicijan!« Tedaj sem skočila tako visoko v zrak, da me je videla cela dvorana. Stekla sem k bratu in ga objela.

Zvečer sem jedla odlično večerjo. Pšenični kruh in pečeno raco. Zraven sem jedla grozdje in bilo je sladko kot zmaga.

Konec.

Avtorica: Kristina Mihelič, 5.a

Mentorica: Maja Premrl